Ob napadu Turkov so prebivalci Otoka želeli rešiti najbolj dragocene stvari (zlato, zlati zvon, denar,…), zato so jih naložili na ladjo. Z ladjo so želeli odpluti proti Hrvaški. Žal pa so ladjo preveč naložili, zato je na prvem ovinku struge reke Krke, kjer je tudi najbolj globoka potonila. Legenda pravi, da se je na en zelo sončen dan pokazal premec ladje iz blata. Domačini so vedeli, da je potrebno imeti šest parov črnih žrebcev, da bi potegnili ladjo na breg. Ko se je ladja premaknila, so zaslišali oster in zastrahujoč glas iz globine, ki je dejal: ”Kar je pod vodo je moje, kar je nad vodo je vaše! Če ne boste takoj prenehali, potegnem vse vas skupaj z vašimi konji k meni.” Ker so domačini vedeli, da se je oglasil sam hudič, so se ustrašili. Konje so odpeli, ladja je potonila nazaj v globine, domačini pa so pobegnili domov. Tako je ladja z zlatom in ostalim bogastvom še vedno na dnu Krke in nihče več se ni upal priti do zaklada, saj ga čuva sam hudič.