Keramične najdbe so bile na Otoku pri Dobravi najpogostejše, vseh je okrog 11.000. To so predvsem odlomki raznovrstnega posodja domače proizvodnje: loncev, skled, skodel, tudi vrčev in krožnikov. Odkritih je bilo tudi nekaj dobro ohranjenih posod; zanimiva je posoda z visoko nogo, ki pa ji manjka zgornji del – njene namembnosti še ne poznamo. Iz posameznih odlomkov je bilo mogoče rekonstruirati nekaj pečnic (foto: Tomaž Lauko).
Žrmlje iz zglajenega kamna z okroglo luknjo na sredini in z vsekanim širokim utorom so uporabljali kot del priprave za mletje žita. Vsakdanje orodje, pogosto najdeno na Otoku pri Dobravi, so bili tudi brusni kamni. Izdelovali so jih iz različnih lokalnih kamnin, ki jih je bilo mogoče najti v osrednji Sloveniji: peščenjaka, meljevca, glinavca in muljevca (foto: Tomaž Lauko).
Železen srp je dobro ohranjen, a ga je težko natančneje datirati – pogosto ne moremo vedeti, ali je tak predmet še iz srednjega ali morda že iz novega veka. Ta srp uvrščamo v pozni srednji vek, saj je bila naselbina uničena leta 1473 (foto: Tomaž Lauko).
V srednjem veku je bil les eden najpomembnejših materialov za gradnjo in izdelavo najrazličnejših stvari, od žlic, posod in veder do korit, lestev in vozov. Leseni predmeti ali njihovi deli pa se skorajda niso ohranili, zelo malo je tudi koščenih ali roževinastih, kot je kos odrezanega roga na sliki zgoraj. Za kaj se je uporabljal skrbno zglajen leseni predmet (na sliki spodaj), ne vemo, morda je bil del tkalske naprave (foto: Tomaž Lauko).
Hiše in druge stavbe v Gutenwerdu so bile raznovrstne po obliki in materialu: lesene, takšne s kamnitimi temelji ali vsaj delno zidane iz kamna. Natančno podobo je na podlagi tlorisov in ožganih brun težko rekonstruirati, vemo pa, da so bile vsaj nekatere krite z opeko, kot dokazujejo odlomki strešnikov (foto: Tomaž Lauko).
Na območju Otoka pri Dobravi je bilo najdeno veliko obrtniškega orodja za obdelavo lesa, kovine in usnja, pa tudi kosti in roževine: klešče, svedri, šila in strgala. Ročaji svedrov z žličasto oziroma zavito konico so na koncu ukrivljeni v zanko, nekateri s spiralno zavito konico pa imajo dvokraki držaj z zankasto uvitima koncema. Oboji so značilni za pozni srednji vek, tako kot razmeroma majhne klešče; ene imajo konec kraka oblikovan v sveder. Šila imajo različno oblikovano nasadišče za ročaj: sploščeno in kratko ali takšno z dvema simetričnima trnastima nastavkoma, en primerek s kvadratno oblikovanim koncem je bil morda izbijač. Za obdelavo kož so uporabljali strgala, ki imajo navadno na koncu ročaja zanko (foto: Tomaž Lauko).
Polovica kamnitega nagrobnika, ki je verjetno v visokem srednjem veku označeval grob ob cerkvi sv. Miklavža v Gutenwerdu, je bila vzidana v cerkev kot stopnica. Na nagrobniku je bil upodobljen enakokraki križ v krožnici in s polkrožnim podstavkom (foto: Tomaž Lauko; risba: Ida Murgelj).
Glinaste figurice so značilne otroške igračke iz poznega srednjega veka. Izdelovali so jih v lončarskih delavnicah, ki so proizvajale vsakdanjo keramiko. Največkrat so upodobljeni konj, pes, jelen in ptica, včasih tudi ljudje, npr. vitez na konju. Glinasta primerka, izkopana na Otoku pri Dobravi, sta verjetno upodabljala konjička (glavi in spodnji deli nog so dopolnjeni). Igralna kocka in igralna ploščica pa sta bili namenjeni predvsem za igro odraslih, tako moških kot tudi žensk iz različnih slojev družbe. Kockanje je bilo zelo priljubljeno, čeprav je bilo zaradi tveganja, kot je izguba denarja ali drugega vložka, ponekod celo prepovedano (foto: Tomaž Lauko).
Drumlice so glasbilo azijskega izvora, ki ima bogato tradicijo igranja diatoničnih melodij. V srednjem in novem veku je obstajalo veliko tipov drumlic, najdene so bile na arheoloških najdiščih po vsej Evropi. Priljubljene so še danes in jih lahko slišimo tudi na koncertnih odrih, celo skupaj s simfoničnim orkestrom. Srednji primerek na sliki je bil najden na Otoku pri Dobravi, druga dva sta iz struge Ljubljanice (foto: Tomaž Lauko).
